No, skorajda. Pravzaprav se je prva civilizacija, ki je imela pisavo, razvila na grškem otoku Kreti v 2. tisočletju. pr.n.š., vendar pa njene pisave, imenovane „linearna A pisava” do sedaj še niso uspeli razvozlati. Obstajajo pa tudi dobri razlogi, ki nam dajejo verjeti, da jezik te civilizacije ni bil grški. Po drugi strani pa so leta 1952 uspeli razvozlati precej preprostejšo in novejšo „linearno B pisavo” iz 12. in 13 stol. pr.n.š., ki je bila najdena na številnih glinastih ploščah na Kreti in v celinski Grčiji. Na veliko presenečenje vseh se je izkazalo, da je to zelo arhaičen zapis grškega jezika, verjetno prav takšnega, kakor sta ga govorila Agamemnon in Menelaj. Vendar pa je tudi ta civilizacija propadla v 10. stol. pr.n.š., in čeprav se je spomin nanjo ohranjal v Homerjevih epih, je bilo vedenje o pisavi pozabljeno do 8. stol. pr.n.š., ko so Grki prevzeli prirejeno obliko feničanske abecede, ki je v rabi še danes.


Kratka zgodovina grškega jezika

Plošče z „linearno B pisavo” vsebujejo le knjigovodske in administrativne dokumente. Prva literarna grška teksta, ki sta se ohranila, Ilijada in Odiseja, najprej verjetno nista bila zapisana in sta bila v sedanji obliki zapisana šele v 6. stol. pr.n.š.. Takrat so grško, razen na ozemlju današnje Grčije, govorili še na vseh otokih v egejskem morju, Mali Aziji, na Cipru, v večjem delu Sicilije in južne Italije – na področju znanem pod imenom Magna Graecia ali ''Velika Grčija''. Literarno ustvarjanje je bilo tedaj v polnem zagonu in sicer v vsaj štirih dialektih: dorskem, eolskem, jonskem in kar je najpomembneje, atiškem, jeziku Aten, v katerem je Sokrat razpravljal s Platonom in v katerem je Aristotel poučeval Aleksandra.

Naš namen ni  niti v najmanjši meri proučevati grško kulturo, pač pa je za nas pomembno naslednje dejstvo: prav zaradi kulturnega razcveta, ki se je v 5. in 4. stol. p.n.š. zgodil v Atenah, je atiški dialekt postopoma postal norma, po kateri se je zgledoval ostali grško govoreči svet. Še pomembneje pa je, da je bila atiška grščina uradni jezik makedonskega kraljestva, da so jo vojaki Aleksandra velikega ponesli vse do Zgornjega Egipta in reke Ind in da je bila atiška grščina jezik, v katerem sta Aleksandrova naslednika Ptolomej in Antigon  vodila kraljestvi, ki sta jih ustanovila v Egiptu in Siriji.

Vendar pa to spet ne drži popolnoma. S tem, ko so atiško grščino sprejeli tudi drugi grško govoreči ljudje se ni mogla izogniti vplivom njihovih dialektov, ko pa je dosegla področja, kjer niso govorili grško je neizogibno izgubila nekatere svoje specifičnosti in posebnosti. Zato grščina, ki je postopoma nadomestila starejše dialekte in postala lingua franca celotnega vzhodnega Sredozemlja, ni bila čista oblika atiškega dialekta ampak njegova ''globalizirana'' oblika, ki jo strokovnjaki imenujejo ''Koine'' ali običajna grščina. Koine je bil jezik, v katerega je bila v Aleksandriji prevedena stara zaveza za Jude, ki niso več znali hebrejsko (Septuaginta). Koine je bil tudi jezik, v katerem je sv. Pavel zapisoval svoja pisma cerkvam, ki jih je ustanovil in v katerem so evangelisti pisali o besedah in delih Jezusa Kristusa, ko je generacija, ki ga je osebno poznala, izumirala.

Kljub rimski osvojitvi latinščina ni popolnoma nadomestila grščine kot sporazumevalnega jezika na področju vzhodnega Mediterana. Zato ni nenavadno, da je Poncij Pilat Jezusa iz Nazareta obsodil na križanje v latinščini (jeziku posvetne moči), ''hebrejščini'' (v bistvu aramejščini, jeziku lokalnega prebivalstva) in grščini. Podobno so dandanes reklamni plakati napisani v angleščini tudi zunaj angleško govorečih območij. Pomen grščine se je leta 330, ko je Konstantin Veliki, cesar, ki je legaliziral krščanstvo, preselil prestolnico iz Rima v grško mesto, ki je postalo znano kot Konstantinopel. Še bolj pomembna pa je postala 60 let kasneje, ko se je zahodni, latinsko govoreči del cesarstva odcepil od vzhodnega dela in se v naslednjem stoletju sesul zaradi barbarskih vpadov. Ko se je v 6. stol. Cesar Justinijan odločil, da bo kodificiral rimske zakone,  je to storil v izvorni latinščini, vendar sta bili njegovi lastni inovaciji  Novellae ali  Νεαραί zapisani tudi v grščini. Tako je bila do takrat, ko sta Egipt in Sirija prešla pod Arabce in so vzhodnemu rimskemu imperiju ostala le grško govoreča območja, njegova jezikovna helenizacija skorajda zaključena.

Seveda se je jezik ves ta čas razvijal. Še posebej samoglasniški sistem, ki se je zelo poenostavil. Ločevanje glede na dolžino in zven je povsem izginilo, zamenjal pa ga je naglas. Vendar pa je zaradi prestiža klasičnih atenskih piscev atiška grščina še zmeraj veljala za idealni literarni standard in pojavilo se je gibanje, ki je razglašalo strogo, skoraj brezpogojno upoštevanje atiške slovnice, besednjaka, fraz in sloga. V rimskih in bizantinskih časih je ta atiškost močno prevladovala med   intelektualci, zato je med 2. in 10. stol. težko slediti razvoju ''prave'' (govorjene) grščine. Do takrat (pozno 10. stol.), ko se je pesnik Ptochoprodromos ??? odločil, da bo pisal v jeziku, ki ga je govoril, je bila grščina že zelo spremenjen jezik.

Razvoj (pristaši atiškega dialekta bi to imenovali kvarjenje) jezika se je nadaljeval, ko so v letu 1204 Konstantinopel in z njim tudi večino Grčije zavzeli križarski vitezi in nazadnje 1453 otomanski  Turki. Čas, ko je zahodna Evropa ponovno odkrivala antične klasike in vstopala v veličastno renesanso, je bil za grški svet najmračnejši. Mala Azija je bila večinoma poturčena in grščina je bila omejena na Grčijo z otoki in na raztresena območja v Anatoliji in ob Črnem morju. Šibek plamen pismenosti in kulture je ohranjala pravoslavna Cerkev, ki je v otomanskem imperiju uživala podrejen, vendar trden status priznane institucije. Ljudstvo pa je bilo večinoma nepismeno in njegov jezik je  prevzel mnogo turških in beneških sposojenk. Vendar pa je enotnost in vitalnost lokalnega grškega jezika, celo v teh težkih časih, izpričana v številnih ljudskih pesmih, ki so nastale v tem obdobju.