Pregled litovske zgodovine

Litva, ena izmed držav tako imenovanih  baltskih trojčkov, leži od vseh treh najbolj južno in meji na Poljsko, Belorusijo, Litvo in majhno rusko področje Kaliningrad. Gografska lega je močno vplivala na zgodovino in kulturo Litve, saj leži država tako rekoč na križišču med vzhodom in zahodom. Kljub temu je Litva med baltskimi državami edina, ki je uspela v srednjem veku in v medvojnem času ustanoviti samostojno državo.

Šele knez Jogaila je leta 1387 državo uradno pokristjanil, potem ko se je poročil s poljsko prestolonaslednico Jadvigo.  To je bil začetek dinastije Jageloncev, ki je vladala številna desetletja.

Najpomembnejša sedeža velike kneževine sta bila Trakai in Vilnius.

Svoj politični in vojaški razcvet je Litva doživela med leti 1392-1430, v času vladavine velikega kneza Vytautasa. Pod njegovo vladavino je Litvi uspelo ustaviti prodor Nemškega reda. Leta 1410 so red, v bitki pri Žalgirisu, dokončno porazili. Kljub pokristjanjenju je prebivalstvo do 16.stoletja še naprej častilo poganske bogove.

V veliki kneževini Litvi je vladala verska svoboda. Gradili so ortodoksne cerkve, mošeje in sinagoge, saj so se Judje v litvanska mesta naselili že v 15. stoletju. Litvanska družba je bila zelo strpna. Kljub temu so v 16. stoletju notranjji konflikti oslabili državo. Tesnejša zveza s Poljsko je postala neobhodna in leta 1569 je Litva podpisala pogodbo o Uniji med Lublinom in Poljsko. 

V 16. stoletju sta razcvet doživela kalvinizem in luteranstvo, vendar je v 17. stoletju katolicizem spet postal najmočnejša vera. S prihodom jezuitskega reda v Litvo je povezana ustanovitev Univerze v Vilni leta 1579. Univerza v Vilni je še naslednjih 200 let ostala najvzhodnejša evropska univerza ter tako postala izobraževalni in kulturni center regije.

Med leti 1654-67 se je Litva zapletala v vojne z vse močnejšo Rusijo. Leta 1655 je Vilno prvič v njeni zgodovini zavzela tuja vojska, in sicer armada ruskega carja. V drugi polovici 18.stoletja je velika kneževina Litva postopoma izgubila skoraj vse pravice suverene države. Po uspešnih vojnah s Švedsko so Rusija, Avstrija in Prusija trikrat  zrušile Litvansko-poljsko unijo. Po tretji delitvi je največji del bivše velike kneževine Litve pripadel Rusiji. Po tej delitvi je bilo ime Litva za 123 let izbrisano s politične karte Evrope.

Po Napoleonovem vojnem pohodu v Rusijo je car Nikolaj I. spremenil svojo politiko in sicer tako, da je okupacijska sila forsirala rusifikacijo. Kar  dvakrat, in sicer v letih 1831 in1863, sta se Litva in Poljska uprli zatiranju, ki sta ga doživljali, vendar so uporom sledili težki porazi in boleče posledice. Leta 1864 so Rusi prepovedali celo litovski jezik in njegovo latinsko pisavo. Kulturno življenje je zamrlo. Opomoglo si je šele proti koncu 19.stoletja, v času, ki je v srednji in vzhodni Evropi znan kot Pomlad narodov. Gibanje preporoda je na začetku 20.stoletja celo tako pridobilo na moči, da se je leta 1905 lahko sestal Didysis Vilniaus Seimas (veliki deželni zbor Vilne), ki je oblikoval zahteve Litve po samostojnosti. Predstavniki Litve so bili izvoljeni tudi v novi ruski parlament, Dumo, kjer so vedno odločneje zastopali svoje pravice.
 
Kmalu po izbruhu 1. svetovne vojne je Litvo zasedla cesarska Nemčija. Pred koncem vojne, ko so nastale ugodne politične razmere, so se delegati iz celotne Litve septembra 1917 sestali na konferenci v Vilni. Tam izvoljeni dvajsetčlanski deželni zbor je 16. februarja 1918 sklenil, da  ponovno ustanovi neodvisno državo Litvo. Leta 1920 je Poljska zasedla glavno mesto Vilno in ga ločila od Litve, tako da je glavno mesto postal Kaunas. Litovska republika se je obdržala do 2. svetovne vojne, v kateri je Litva doživela ogromne izgube in utrpela uničujoče posledice; izgubila je samostojnost. Litvanski narod je bil dobesedno na robu svojega fizičnega uničenja.

Preden je Nemčija 23. avgusta 1939 vkorakala na Poljsko, je s Sovjetsko zvezo sklenila tajni sporazum o vplivnih območjih. Ta dokument je znan kot  pakt Hitler-Stalin. Junija 1940 je Sovjetska zveza zasedla Litvo. Nekaj dni kasneje sta samostojnost izgubili tudi Latvija in Estonija.   

Dne 22. junija 1941 je Nemčija pričela z napadom na Sovjetsko zvezo in nemška vojska je zasedla celoten teritorij Litve.

Poleti 1944 se je v času zahodne ofenzive v državo vrnila Rdeča armada in zavzela Vilno, leta 1945 pa še Klaipedo. Litva je že drugič padla pod totalitarni in zatirajoči sovjetski sistem. Sovjetska zveza je po vojni izvajala še hujšo represijo ko poprej. Okrog 80.000 ljudi je bilo v obdobju samo nekaj let deportiranih v Rusijo, Sibirijo in druga oddaljena področja Sovjetske zveze. Na tisoče drugih si je raje izbralo življenje v izgnanstvu.

Po vsem tem je izbruhnila devetletna partizanska vojna, ki je prav tako terjala veliko število žrtev.

Zatiranje je trajalo desetletja in šele spomladi 1985 je Michail Gorbačov pričel s politiko perestrojke. Litvanski intelektualci so izkoristili to oslabitev totalitarnega režima in  leta 1988 v Vilni ustanovili demokratično reformno gibanje Sajudis. Poletje tega leta je bilo v znaku Sajudisa. Povsod so nastajala gibanja, ki so podpirala Sajudis in povsod so se odvijale mirne manifestacije.

Ob 50.obletnici pakta med  Hitlerjem in Stalinom, se je 2 milijona ljudi iz Litve, Latvije in Estonije 23. avgusta podalo na cesto, ki povezuje Vilno in Talin. Podali so si roke in ustvarili tako imenovano baltsko pot. Ta enkratna človeška veriga je bila dolga skoraj 600 kilometrov.

Volitve v litvanski parlament, najvišje politično telo, so februarja 1990 dobili kandidati Sajudisa in 11. marca je bil sprejet zakon o ponovni vzpostavitvi neodvisnosti Litve. Ministrski predsednik je postal prof. Vytautas Landsbergis. Pričelo se je težko prehodno obdobje in tudi dejanska neodvisnost.

Januarja 1991 so enote sovjetske vojske zavzele poslopja litvanske radijske postaje in drugih pomembnih uradov. Samovolji vojske so se uprli neoboroženi ljudje in ob tem jih je štirinajst izgubilo življenje.

Po neuspelem komunističnem puču v Moskvi, avgusta 1991, je Rusija tudi pravno priznala neodvisnost Litve. Kmalu zatem so samostojnost Litve priznale tudi druge države mednarodne skupnosti. Tako se je začela pot Litve v združeno Evropo, ki se je izpolnila 1. maja 2005.