| O poljskem jeziku |
|
|
Stran 1 od 3 Uvod Andragoški zavod Maribor – Ljudska univerza je na osnovi dolgoletnih izkušenj na področju jezikovnega izobraževanja zasnoval in pripravil projekt Jezikovni festival in ga predložil skupaj s petimi partnerji iz Nizozemske, Nemčije, Češke, Slovaške in Madžarske v odobritev in financiranje skladu Evropske unije Socrates-Lingua1. Projekt so pozitivno ocenili in odobrili tudi za sofinanciranje iz že omenjenega sklada Evropske komisije. Andragoški zavod Maribor je projekt izvedel med oktobrom 2003 in oktobrom 2005. Vsebina projekta je zajemala priprave in organizacijo jezikovnega festivala v Mariboru, ki smo ga izvedli v času med 29.septembrom in 2. oktobrom 2004. V okviru projekta je potekala tudi razstava, kjer smo predstavili knjige manjših evropskih jezikov, izdelali smo spletne strani in knjigo o izbranih in predstavljenih jezikih. V času trajanja festivala v Mariboru so strokovnjaki iz posameznih držav v prostorih Andragoškega zavoda Maribor za javnost v obliki predavanj in majhnih učnih delavnic predstavili v 4 dneh vseh 24 evropskih jezikov. Predavanja in delavnice so ponovili na nekaterih srednjih šolah in drugih ustanovah. V aprilu 2005 je v prostorih Pedagoške fakultete Maribor potekala razstava knjig in drugih tiskanih materialov v 17 manjših evropskih jezikih. Ob zaključku festivala je bila pripravljena in izdelana spletna stran, ki je sedaj pred vami.Na spletnih straneh imate na voljo krajše informacije o kulturi, ki jo predstavlja določeno jezikovno okolje, osnovne značilnosti jezika ter najosnovnejši sklop besed, ki lahko vsakemu popotniku olajšajo bivanje v sredini, kjer ta jezik govorijo. Na spletnih straneh so v slovenskem jeziku predstavljeni vsi izbrani jeziki, informacije pa so na razpolago tudi v nemščini angleščini. V pripravi so opisi vseh jezikov v nemščini, angleščini in esperantu. Strani bodo tako v prihodnosti še dopolnjene, morda tudi z dodajanjem novih jezikov. Projekt je požel velik uspeh tudi v promocijskem smislu. Namesto navadne informacije o festivalu smo skupaj z agencijo Mediamix izdelali netipičen način obveščanja javnosti, zaradi katerega je projekt dobil vrsto nagrad tudi na domačih in mednarodnih festivalih oglaševanja. Evropski sklad Socrates Lingva pa je leta 2005 uvrstil projekt Festival jezikov med 50 najboljših svojih projektov nasploh. Podrobnejše informacije o promociji festivala lahko najdete na spletnih straneh pod naslovom: http://www.mediamix.si/slo/News/2005junij02.html Melita Cimerman in Zlatko Tišljar Uvod Danes velja ocena, da čeprav ima Poljska 38 milijonov prebivalcev, govori poljsko približno 55 miljonov ljudi po vsem svetu. Zanimiv je podatek, da je drugo največje poljsko govoreče mesto Chichago v ZDA, kjer živi več ko milijon poljskih izseljencev. Jezik je zelo dinamičen in trenutno, prav tako kakor poljska družba, doživlja mnoge kulturne in civilizacijske spremembe.
Skupaj s češčino, slovaščino in pomeranščino (ki jo danes predstavlja kašubski dialekt) spada poljščina med zahodnoslovanske jezike. V zahodnoslovansko jezikovno skupino sodijo tudi zgornjesrbski, spodnjesrbski lužiški jezik in izumrli polabski jezik. Vsi ti jeziki imajo korenine v indoevropski jezikovni skupini. Poljščina je imela največ skupnih značilnosti s kašubijskim in polabskim jezikom, šele nato pa z drugimi zahodnoslovanskimi jeziki. Z drugimi slovanskimi jeziki ima nekoliko šibkejše povezave, kar pa zadeva jezike iz drugih skupin indoevropske družine, obstaja med poljščino in njimi več razlik kakor podobnosti. Zgodovinsko ozadje Skoraj vsi evropski in zahodnoazijski jeziki izvirajo iz proto-indoevropskega jezika, ki ga je govorila prazgodovinska indoevropska skupnost pred prehodom iz 3. v 2. tisočletje pr. n. š. Rezultat mnogih srečevanj med plemeni in pogostih selitev je bila razdelitev indoevropske skupnosti v več etničnih skupin. Različna plemena, ki so pripadala baltiško-slovanski skupnosti so naselila ozemlje med Baltiškim morjem, Karpati in rekama Odra in Dnjeper. Približno v obdobju med 1500-1300 pr. n. š. so postele razlike med temi skupinami tako velike, da sta nastali ločeni skupini: proto-slovanska in proto-baltska. V proto-slovanskem jeziku so vsi zaprti zlogi postali odprti. Posledica tega je bila nazalnost samoglasnikov in razlike v njihovi dolžini. Takrat je nastala tudi razlika med palataliziranimi in nepalataliziranimi soglasniki. V obdobju od 3. do 6. stol. so se proto-slovani razdelili na tri ločene etno-lingvistične skupine: zahodne, vzhodne in južne Slovane. Te skupine so še naprej živele na področju, ki so ga naselile v 6. stol. po n. š. Kot zahodnoslovanski jezik spada poljščina skupaj s polabskim in kašubskim dialektom v tako imenovano lehitsko skupino. V zahodnoslovansko skupino spadajo še češko-slovaški in srbski dialekti. V predliterarni dobi (pred 12. stoletjem) sta na nastanek poljščine vplivali dve pomembni dejstvi: pokristjanjenje Poljske leta 966 (kot rezultat sprejetja krščanstva iz Bohemije) in nastanek države. Zaradi skupnih in pogosto rabljenih besed, ki so jih uporabljali v verskih in uradnih zadevah so postajali plemenski dialekti, ki so jih govorili prebivalci starodavne Poljske, med seboj vse bolj podobni. Poenotenje jezika je bilo v interesu države in Cerkve, saj sta tako lažje širili svoje interese. V dolgem procesu konsolidacije države (izvedenem tudi ob pomoči verskih predpisov) sta obe organizaciji veliko prispevali k nastanku splošno razumljivega skupnega jezika. Krščanstvo je vpeljalo latinščino, ki je za dolgo časa (do druge polovice 18. stol.) prevzela vlogo elitnega jezika pismenih, podobno kakor v drugih evropskih državah. Latinščina je dala abecedo, ki je bila podvržena mnogim spremembam, da je zadostila potrebam poljskega glasovnega sistema. Krščanstvo pa ni uvedlo le latinščine, ampak tudi prvo češko terminologijo v poljščino. Brez težav lahko uganemo, da so bile to sposojenke iz verskega življenja: (anioł ‘angel’, msza ‘maša’, kosciół ‘cerkev’, chrzest ‘krst’, ewangelia ‘evangelij’). Od 12. stol. naprej je zahvaljujoč prvim pisnim dokumentom – prvi je bil latinska bula papeža Inocenca II, ki jo je poslal nadškofu v Gniezno – mogoče natančneje definirati poljščino. Bula vsebuje približno 400 poljskih osebnih in krajevnih imen. Poljščina je bila takrat konglomerat plemenskih dialektov, iz katerega se je postopoma razvijal splošno razumljiv naddialektalni jezik. Na njegov razvoj sta najbolj vplivala dva dialekta, ki sta prevladovala na poljskem ozemlju: wielkopolski (velikopoljski dialekt) in malopolski (malopoljski dialekt). V 14. stol. sta Poljska in Litva ustvarili unijo, ki se je razvila v večnacionalen poljsko-litvanski „commonwealth”. Posebej opazno obogatitev pa je poljski jezik doživel med renesanso. V 16. stol. so ga začeli uporabljati v poljskem parlamentu (Sejm) in pridobil je status uradnega državnega jezika – takrat so bili izdani tudi prvi pravni dokumenti v poljščini. Še vedno pa je veljalo prepričanje, da poljščina ni tako kulturna kot latinščina in tudi, da ni niti približno toliko elegantna. Zaradi tega je poljščina sprejela mnogo sposojenk. Latinščina je bila tisti jezik, ki je daleč najbolj obogatil poljščino. Sredi 17. stol. je jezik sprejel izredno veliko število ''makaronizmov'' (nagnjenost k dodajanju latinskih končnic poljskim besedam). Takrat je bila latinščina nedvomno tradicionalen vir besednjaka evropskih jezikov. Prve sposojenke iz francoščine in italjanščine so bile posledica potovanj Poljakov v Francijo in Italijo. Najpogosteje so se nanašale na dvorno življenje (iz italjanščine: fraszka ‘malenkost; epigram’, gracja ‘grace’, karoca ‘kočija’, splendor ‘razkošje’, kredyt ‘kredit’; iz francoščine: dama ‘dama’, fryzjer ‘frizer’, gorset ‘steznik’, szarża ‘naboj’, kadet ‘kadet’). Francoski vpliv je trajal dlje od italjanskega in je prevladoval skozi razsvetljenstvo ter se obdržal v 19. stol. Z vzhoda so prihajale sposojenke iz Rusije in Ukrajine . Pogosti so bili tudi germanizmi (chwila ‘trenutek’, kubeł ‘vedro’, izba ‘soba’). V času razsvetljenstva se je vsa Evropa ukvarjala z ''dvigovanjem kulturne ravni narodov''. To je povzročilo opuščanje latinščine in promocijo nacionalnih jezikov in literature. Narodna komisija za izobraževanje, ki je bila ustanovljena 1773, je bila zadolžena za dvig ravni šolstva in je izdelala in delno tudi izvedla moderno nacionalno šolsko reformo. Takrat je poljščina postala ne le jezik, v katerem so poučevali druge predmete, ampak je tudi sama postala predmet proučevanja. Tudi razvoj tiska je imel veliko vlogo pri razvoju standarizirane poljščine. Tri delitve v drugi polovici 18. stol. so izbrisale Poljsko z evropskih zemljevidov za 123 let. Ozemlje države je bilo razdeljeno med sosede: Rusijo, Prusijo in Avstrijo. Poljščina je izginila iz javnega življenja in seveda tudi iz šol in uradov, kjer so bili Poljaki prisiljeni govoriti rusko ali pa nemško. Pravzaprav je bila poljščina dovoljena samo na področjih, ki so bila priključena Avstriji, in univerza Jagiellonian v Krakovu je ostala poljska. Kljub delitvi pa je odlična poljska literatura romantične in pozitivistične šole, ter literatura gibanja ''Mlada Poljska'' cvetela in se razvijala. Izšlo je mnogo pomembnih slovarjev. Pojavili so se prvi priročniki in dela, ki so se ukvarjala s poljsko slovnico, pa tudi knjige, ki so obravnavale zgodovino jezika. Poljska narečja so postala predmet poglobljenih raziskav. Vpliv francoščine je bil ogromen, kakor tudi vloga, ki so jo odigrali intelektualci. Latinščina se je obdržala le v znanostih: teologiji, pravu, medicini, farmaciji, biologiji itd. Zaradi delitve je bilo mnogo sposojenk iz ruščine in nemščine, vključno s skladenjskimi sposojenkami. Potem, ko je leta 1918 Poljska dosegla neodvisnost, je poljščina postala edini uradni jezik druge Poljske republike. Vendar pa je bila Poljska, tako ko druge države srednje in vzhodne Evrope, država manjšin. Za Poljake se je izjasnilo med 64 in 69% prebivalcev (odvisno od raziskave). Največji delež nepoljskega prebivalstva so predstavljali Ukrajinci, Judje, Belorusi, Nemci in drugi1 (Rusi, Armenci itd.). Po 2. svetovni vojni je Poljska prvič v svoji zgodovini postala nacionalno homogena država. Različni dejavniki, npr. množičen porast vpliva popularne kulture, so pripomogli k skoraj popolnemu izginotju nekaterih lokalnih narečij. Po letu 1989 so začenjali ljudje, predvsem mladi, ki so želeli delati v državah EU, razumeti pomembnost učenja tujih jezikov. Popularnost angleščine na Poljskem še zmeraj narašča. Kot posledica razširjanja angleščine je bil 1999 sprejet zakon o zaščiti poljskega jezika. Njegov namen je zajeziti izrivanje poljščine iz javnega življenja na račun tujih jezikov in preprečevati njeno vulgarizacijo. Vsakdo, ki ne spoštuje tega zakona, lahko plača globo. Ko je Poljska postala članica EU, je poljščina postala eden od njenih 20 uradnih jezikov. Poljščina se je začela razvijati v 10. stol. in je od takrat doživela mnogo sprememb. Najizrazitejše značilnosti poljščine v primerjavi z ostalimi slovanskimi jeziki so:
Drugi zelo pomemben fonetični proces je bil vokalizacija tako imenovanih izredno kratkih samoglasnikov. Vse, kar vemo o njih je, da so jih izgovarjali kratko. Danes so označeni z ъ (trdi) in ь (mehki). Tisti izredno kratki samoglasniki, ki so bili na šibkih položajih – na koncu besede, so izginili (sen ‘sanje’); tisti na krepkih položajih, za zlogi v katerih se je nahajal šibek izredno kratek samoglasnik, pa so doživeli vokalizacijo (spremenili so se v e, bolj poredko pa tudi v o). V stoletjih je prišlo tudi do veliko slovničnih sprememb – izginile so nekatere končnice sklonov in tudi nekatere slovnične kategorije, na primer dvojina (dwie słowa ‘dve besedi’, chodźwa ‘pojdiva oda’), dve obliki preteklika (aorist in imperfekt) in preprosto sklanjanje pridevnikov (wesół ‘vesel’, wesoła ‘veselega — rodilnik’). Dve kategoriji spola: moški spol - oseben in nemoški spol neoseben sta izginili, pojavila pa se je sestavljena pridevniška sklanjatev. V sistemu spregatev se je med drugim pojavila nova oblika preteklika (mówiłem ‘govoril sem’ namesto mówił jeśm in pojavila se je sestavljena oblika prihodnjika (będę spał ‘jaz bom spal’). Uporaba deležnikov v stavkih se je zmanjšala, v pisnem jeziku pa so se razvili kompleksni stavki. Bistveno se je obogatil tudi besednjak. Danes jezikoslovci ločijo dve glavni različici poljščine: standardno poljščino in dialekte. Danes, zahvaljujoč izobraževanju in medijem, večina Poljakov uporablja standardno poljščino. |
