| O turškem jeziku |
|
|
Stran 1 od 3 Uvod Andragoški zavod Maribor – Ljudska univerza je na osnovi dolgoletnih izkušenj na področju jezikovnega izobraževanja zasnoval in pripravil projekt Jezikovni festival in ga predložil skupaj s petimi partnerji iz Nizozemske, Nemčije, Češke, Slovaške in Madžarske v odobritev in financiranje skladu Evropske unije Socrates-Lingua1. Projekt so pozitivno ocenili in odobrili tudi za sofinanciranje iz že omenjenega sklada Evropske komisije. Andragoški zavod Maribor je projekt izvedel med oktobrom 2003 in oktobrom 2005. Vsebina projekta je zajemala priprave in organizacijo jezikovnega festivala v Mariboru, ki smo ga izvedli v času med 29.septembrom in 2. oktobrom 2004. V okviru projekta je potekala tudi razstava, kjer smo predstavili knjige manjših evropskih jezikov, izdelali smo spletne strani in knjigo o izbranih in predstavljenih jezikih. V času trajanja festivala v Mariboru so strokovnjaki iz posameznih držav v prostorih Andragoškega zavoda Maribor za javnost v obliki predavanj in majhnih učnih delavnic predstavili v 4 dneh vseh 24 evropskih jezikov. Predavanja in delavnice so ponovili na nekaterih srednjih šolah in drugih ustanovah. V aprilu 2005 je v prostorih Pedagoške fakultete Maribor potekala razstava knjig in drugih tiskanih materialov v 17 manjših evropskih jezikih. Ob zaključku festivala je bila pripravljena in izdelana spletna stran, ki je sedaj pred vami.Na spletnih straneh imate na voljo krajše informacije o kulturi, ki jo predstavlja določeno jezikovno okolje, osnovne značilnosti jezika ter najosnovnejši sklop besed, ki lahko vsakemu popotniku olajšajo bivanje v sredini, kjer ta jezik govorijo. Na spletnih straneh so v slovenskem jeziku predstavljeni vsi izbrani jeziki, informacije pa so na razpolago tudi v nemščini angleščini. V pripravi so opisi vseh jezikov v nemščini, angleščini in esperantu. Strani bodo tako v prihodnosti še dopolnjene, morda tudi z dodajanjem novih jezikov. Projekt je požel velik uspeh tudi v promocijskem smislu. Namesto navadne informacije o festivalu smo skupaj z agencijo Mediamix izdelali netipičen način obveščanja javnosti, zaradi katerega je projekt dobil vrsto nagrad tudi na domačih in mednarodnih festivalih oglaševanja. Evropski sklad Socrates Lingva pa je leta 2005 uvrstil projekt Festival jezikov med 50 najboljših svojih projektov nasploh. Podrobnejše informacije o promociji festivala lahko najdete na spletnih straneh pod naslovom: http://www.mediamix.si/slo/News/2005junij02.html Melita Cimerman in Zlatko Tišljar Turščino govorijo na velikem ozemlju v Evropi in Aziji. Novejše raziskave kažejo, da ima ta jezik 5500 let zgodovine, morda pa celo 8500. Turščina je tudi eden najpogosteje govorjenih jezikov na svetu, pravzaprav je po uporabi šesti na svetu. Turščina je tudi jezik dialektov Azeri, Türkmen, Tartar, Uzbek, Baskurtı, Nogay, Kyrgyz, Kazakh, Yakutı, Cuvas ın drugıh. Velja prepričanje, da spada turščina v altajsko vejo uralsko-altajske jezikovne družine in je tako v bližnjem sorodstvu z mongolščino, jezikom manchu-tungus, korejščino in morda tudi japonščino. Nekateri učenjaki so menili, da podobnosti med jeziki niso temeljne ampak, da so rezultat sposojanja. Vendar pa so primerjalne altajistične študije pokazale, da imajo vsi omenjeni jeziki izvor v skupnem Ur-Altajskem jeziku. Turščina je zelo star jezik s popolno fonetično, morfološko in skladenjsko strukturo. Istočasno pa se ponaša tudi z bogatim besediščem. Osnovne razlike, ki ločijo uralsko-altajske jezike od indoevropskih so:
Turščina, ki jo govorijo v Turčiji, spada med jugozahodne dialekte zahodne turške jezikovne družine in tudi med dialekte jezikovne skupine Oguz Türkmen. Kadar o turščini govorjeni v Turčiji govorimo v zgodovinskem kontekstu, jo lahko razdelimo na tri ločena obdobja, ki se ločijo glede na svoje značilnosti:
Zapisovanje turščine Najstarejši zapisi so bili najdeni na kamnitih spomenikih v Osrednji Aziji, v regijah Orhon, Yanisey in Talas, ki jih hranijo v današnji Mongoliji. Postavljeni so bili v čast kagana Bilge (735), Kültıgın (732) in vezirja Tonyukuka (724 – 726). Razen teh omenja švedski častnik Johan von Strahlenberg še približno sto napisov različnih velikosti. Prvi jih je prebral in njihovo vsebini objavil danski turkolog Wilhelm Thomsen, pruski ruski turkolog (pruskega porekla) Wilhelm Radloff pa je v veliki meri prispeval k razvozlanju napisov. Razvitost jezika teh zapisov, ki opisujejo, družbeno in politično življenje dinastije Gorturk dokazuje, da je bila turščina že v daljni zgodovini tudi jezik pisanja. V kasnejših obdobjih so se pojavile različne oblike pisave: nestorska pisava na severovzhodu, pisave sogd, uighur in pali na jugovzhodu, brahmanska pisava in od 11. stol. naprej arabska pisava za islamska besedila. Ob teh pisavah pa so Turki, odvisno od tega, kje so živeli, uporabljali še pisavo suryani, armensko in gruzijsko pisavo in stare grške abecede. Tako so ustvarili literaturo, ki je vse do danes prenašala turško kulturo. Po zatonu države Gorturkov so Uighuri ustvarili mnogo zapisanih besedil, ki sodijo med najpomembnejše vire za turški jezik. Uighuri so opustili šamanizem (prvotno turško verovanje) in ga zamenjali za budizem in brahmanizem. Verska in filozofska dela teh novih religij so prevedli v turščino. Primeri tega so: Altun Yaruk, Mautrisimit, Sekiz, Yükmen, Huastunift in drugi, ki so jih v „Türkische Turfan-Texte” zbrali evropski turkologi. Napise iz obdobja Kokturk (Gokturk) in Uighur imenujejo strokovnjaki „stara turščina”. Ta izraz se nanaša na turščino pred sprejetjem islama, iz področja step mongolskega in tarimskega bazena. Ob prihodu dinastije Cagatay, približno v času, ko je Džingiskan svoj imperij razdelil med sinove, se je začel nov val turške literature, ki se je razbohotila pod vplivom perzijske literature. Svoj vrh je dosegla v 15. stol. z deli Alija Sir Navaia. V mnogih pomembnih delih iz časa pred 13. stol. je bila uporabljena turščina, ki se je razvila v Anatoliji in preko Bosporja v času Seljukov in Otomanov. Pisci tistega časa so bili Sultan Veled, katerega oče je bil Mevlana Celaleddin-i Rumi, Ahmed Fakih, Seyyad Hamza, Yunus Emre, pomemben mislec tistega časa, in slavni pesnik Gulsehri. Turščina do 16. stol. Od 10. stol. naprej je, z razširjanjem islama med Turki, turščina prišla pod močan vpliv arabske in perzijske kulture. Slovar ''Dıvanü.Lügatı't.Türk'', ki je nastal 1072 z namenom, da bi pomagal Arabcem pri učenju turščine, je bil napisan v arabščini. V naslednjem stoletju je Edip Ahmet Mahmut Yüknerı napisal knjigo Atabetü'l-Hakayyk'' v vzhodni turščini, njen naslov pa je bil arabski. Vse to so dokazi močnega vpliva nove vere in kulture na Turke in turški jezik. Kljub močnemu vplivu islama je bilo število besed tujega izvora v tekstih napisanih v anatolijski turščini minimalno. Glavni razlig za to je bil, da so bili takrat sprejeti ukrepi za minimalizacijo vpliva tujih kultur. V obdobju Karahalylar je bil na primer prisoten močan obpor do arabskih in perzijskih jezikov. Prva mojstrovina muslimanskih Turkov, '' Kutadgu Bilig'', ki jo je napisal Yusuf Has Hacib, je bila napisana v turščini leta 1069. Ali Sir Nevai pripadnik Çağataz Turkov je v svoji knjigi ''Muhakemetül-Lugateyin'' iz leta 1498 z večih stališč utemeljeval superiornost turščine napram perzijskemu jeziku. V času anatolijskih Seljukov in dinastije Karamanoğullary so uspeli doseči, da je turščina postala uradni jezik in, da je izšel turški slovar ''Divini Turki'', ki ga je leta 1277 napisal sultan Veled. Ahmet Fakih, Seyyat Hamza in Yunus Emre so se prav tako zavzemali za svoj jezik in tudi uporabljali anatolijsko turščino, ki je bila v rabi do leta 1299. Po nastopu Otomanskega imperija pa je sultan Orhan v turščini izdal prvi uradni državni dokument ''Mülkname''. Vodilni pesniki svojega časa: Aşykpaşa Gülşehrı, Ahmedı, Kayguyus Abdal (14. stol.), Süleyman Çelebiö Hacz Baymar (15. stol.), Sultan Abdal (16. stol.) so bili pionirji uporabe turščine v literaturi. Leta 1530 je Kadri Efendi izdal prvo študijo turške slovnice, ''Müyessıretül-Tulum''. Izredna značilnost razvoja pisanega jezika v teh obdobjih je bilo prepletanje tuje in domače terminologije. V 14. in 15. stol. so nastajali prevodi, še posebej na področju medicine, botanike, astronomije, matemaike in islamskih študij, ki so v zapisano turščino uvedli veliko število znanstvenih izrazov tujega izvora; v njihovi osnovni obliki, včasih pa tudi v turščini prilagojeni obliki. Znanstvene razprave so vsebovale pisno obliko jezika, pa tudi ljudski jezik, strokovni izrazi pa so bili ponavadi tujega izvora, posebej arabskega. |
